Permisivna vzgoja ali "ena okoli ušes"
S tem prispevkom bi rada osvetlila problematiko izbire vzgojnih metod za mladostnike.
Večna dilema, ki med starši povzroča »vroča« trenja. Na eni strani so starši, ki zagovarjajo permisivno vzgojo, na drugi pa starši, ki se jim zdi edino pravilno, in včasih tudi edino mogoče, vzgajati s trdo roko.
Pri svojem delu se srečujem s številnimi starši in zato seveda dobim na obravnavo tudi starše, ki vzgajajo po prvi ali drugi metodi. Prav tako pogosto prebiram različna vprašanja in odgovore staršev na temo vzgoje mladostnikov in se večkrat sprašujem, zakaj se toliko staršev poslužuje skrajnih vzgojnih metod, ki otrokom onemogočajo, da bi se razvijali v samostojne, samozavestne in srčne odrasle osebe.
Pismo mame: Moja 12 letna hči zaudarja in se noče umivati, kaj naj storim?
Včeraj sem na portalu zasledila problem, ki ga je izpostavila mama 12 letnice. Gre namreč za to, da svoje mladostnice nikakor ne more pripraviti do tega, da bi skrbela za svojo higieno. Pravi, da ima mastne lase, neurejene nohte in da zaudarja, kljub temu pa želi, da ji kupuje šminke in kremice s katerimi se nato lišpa. O tem, da bi se večkrat oprhala, pa ne želi slišati. Včasih vse skupaj pripelje tako daleč, da mami dvigne pokrov in bi ji najraje primazala eno okoli ušes.
Z velikim zanimanjem sem nato prebirala nasvete drugih staršev in bila presenečena nad tem, koliko staršev se je strinjalo, da je to samo obdobje, ki ga bo mladostnica prešla in naj se mama ne sekira preveč. Se pravi: pusti naj svoji »smrduhinji«, kot jo je mati sama poimenovala, da še naprej hodi v šolo in drugod okoli smrdeča in neurejena. V drugo skrajnost pa so šli nekateri starši, ki so mnenja, da mora otrok ubogati starša, če le-ta že samo grdo pogleda in da ni prostora zato, da bi otrok uveljavljal svojo voljo.
Sama se še vedno spominjam otrok iz svojega mladostniškega obdobja, ki niso imeli ravno prijetnega vonja. Kot mama si sigurno ne bi želela, da bi kdorkoli imel enak spomin na mojega otroka. Zato zagotovo ne bi samo čakala, da otrok otrok sam spozna, da smrdi in da mora poskrbeti za ustrezno higieno. Prav tako se mi tudi ne zdi hvale vredno, da starši otroka samo grdo pogledajo in ta že ve, kaj mu je storiti, drugače sledijo najrazličnejše kazni.
Res je, da ima večina mladostnikov v obdobju, ko se v telesu dogajajo hormonske spremembe, zelo izrazit (drugačen) vonj, kot smo ga bili do takrat vajeni pri svojem otroku, pa vendar to ne bi smel biti razlog, da čakamo, da to obdobje mine. Kaj torej storiti oziroma kako mladostniku dopovedati, da mora pogosteje skrbeti za osebno higieno, da ne bo celo življenje zaznamovan kot »smrdljivec« in hkrati ohraniti lep odnos z njim?
Permisivna vzgoja, da ali ne?
Številni mladi starši zagovarjajo permisivno vzgojo. Gre za vzgojo, kjer so starši bolj veliki bratje in sestre svojemu otroku ali prijatelji in ne nastopajo v tradicionalni vlogi staršev. Permisivni starši so bolj odzivni kot zahtevni. Do svojih otrok so prizanesljivejši, otrokom dovolijo lastne odločitve in se izogibajo soočenjem. Z nekritičnim sprejemanjem ideologije permisivne vzgoje in idejami, da bi bili radi prijatelji s svojimi odraščajočimi otroki, starši izgubljajo samozavest in trdnost. Vloge se izgubijo – ne ve se več, kdo je odrasel in kdo otrok.
Iz izkušenj lahko rečemo, da je takšna vrsta vzgoje povezana s problematičnim vedenjem v odrasli dobi. Starši bi se morali zavedati, da je otrok bitje brez izkušenj, ki potrebuje ob sebi starša ob katerem se bo počutil varnega in hkrati sprejetega. Starša-vodnika, ki mu bo pokazal pot in meje, do kamor lahko gre, da bo tam zanj še vedno varno.
Vzgoja s postavljanjem konsistentnih meja, ki otroku dajejo varnost in stabilnost, je pravzaprav nuja, zato je ne smemo enačiti s trdo vzgojo, kjer je starš absolutna avtoriteta in kjer prevladuje zgolj enosmerna komunikacija. V nekaterih primerih pa je prisotno tudi fizično ali morda še huje: psihično nasilje. Gre predvsem zato, da starši otroku s postavljenimi mejami omogočijo varno in odgovorno odraščanje, da bo lahko odrastel v mlado odgovorno osebo, pripravljeno na soočanje z življenjskimi izzivi.
Vsem staršem, ki s ponosom povedo, da so s svojimi otroki prijatelji, želim dati v razmislek slednje: Ste morda pomislili, koliko prijateljev ima vaš otrok in koliko mam ter očetov ima? Koga mislite, da bolj potrebuje; mamo in očeta ali zgolj še enega prijatelja? Si res želite biti »samo« prijatelj v življenju vašega otroka?
Zavedajte se namreč, da ste v otrokovem življenju lahko »zgolj« prijatelj, lahko pa ste mama ali oče s prijateljskim odnosom do svojega otroka. Izbira je vaša.
Zakaj permisivna vzgoja zataji?
Če se vrnemo na opisan problem mame 12 letnice,…
Starši, ki uporabljajo tako imenovani permisivni vzgojni koncept oziroma imajo vse dopuščajoči stil vzgoje, bodo v tem primeru pustili, da se otrok sam odloča, koliko krat na teden bo šel pod tuš. Čeprav bodo verjetno poskusili z različnim podkupovanjem ali nerganjem otroka prepričati, da je higiena nujna, je le malo verjetno, da jim bo to tudi uspelo.
Starši mladostnikov, še zlasti tistih v zgodnji adolescenci, se boste verjetno strinjali, da se bo otrok, če bo le imel možnost, raje kot osebni higieni, čez dan posvečal raznim družabnim aktivnostim. Večer pa preživel na sodobnih omrežjih, dokler ne bo, preveč utrujen »za pod tuš«, zaspal.
In ker se to lahko dogaja dan za dnem, staršem pa le redko kdaj uspe svojega mladostnika, ki je navajen, da se mu ne oporeka, prepričati, da pa le gre pod tuš in se očedi, kmalu dobijo »smrdljivčka«.
Kaj storiti, ko permisivni vzgojni koncept ni učinkovit?
Verjetno si ne želite doživeti, da bi vam vaši odrasli otroci kdaj rekli: »Zakaj sta mi v otroštvu dopustila, da sem vse delal po svoje? Še zdaj se me sošolci spominjajo kot smrdljivega otroka!«
Zavedati se morate, da ste v življenju otroka starši z namenom. Z namenom, da mu postavite meje, ki mu omogočajo varno in odgovorno odraščanje. In toliko kot prinaša permisivna vzgoja s seboj dobrih stvari, se v njej skrivajo tudi pasti, ki lahko vašemu otroku v odrasli dobi povzročijo resne težave in stiske. Zato je prav, da te pasti prepoznate in že od samega samem začetka p v vzgojo vključite tudi druge vzgojne metode.
Pri vzgoji otroka naj ne bo beseda »ja« edino sprejemljiva. V kolikor presodite, da je beseda »ne« v določenem primeru zanj pomembna, pri njej mirno vztrajajte.
Otroku dajte vedeti, da je pomembna in dragocena oseba, a vendarle ga je treba naučiti, da so pomembni tudi drugi ljudje. Naučite ga, da ceni sebe in spoštuje tudi druge.
In kot sem že dejala: postavite jim meje, kjer je to potrebno. Slej ko prej bodo namreč spoznali, da meje v življenju so in so z razlogom. Če bodo morali te meje spoznavati šele z odraslostjo, bodo sankcije za prestopanje teh meja, po vsej verjetnosti, veliko bolj boleče.
Pazite, da s permisivno vzgojo svojega otroka, nehote, ne vzgojite v samovšečnega narcisa, ki vidi samo sebe in meni da mu vse pripada zgolj zato, ker »JE«.
Nasprotje permisivne vzgoje je »ena okoli ušes«
Druga skrajnost permisivne vzgoje je avtoritarna vzgoja, kjer so starši najpogosteje prezahtevni, prestrogi in pregrobi. V takih družinah je očetova ali mamina beseda zakon. Pri njih dvostranski pogovor ne obstoja. To, kar imenujejo pogovor, je v resnici očetov oz. mamin monolog. Ugovarjanje in podajanje svojega mnenja ni dovoljeno. V takšnih družinah se uboga na besedo. Avtoritarni starši se običajno precej radi pohvalijo: »Jaz našega mulca samo pogledam, pa že ve kje mu je mesto«.
Staršem, ki se prepoznajo v avtoritarnem vzgojnem modelu bi rada tole dala v razmislek: Kaj boste storili, ko bo vaš otrok, ki ste ga naučili le kimati, pokimal prodajalcu drog, uličnemu zvodniku, manipulativnemu partnerju? Boste takrat še ponosni nase, da ste ga naučili slepega uboganja in kimanja? Ne vem, če?
Avtoritarni starši sicer dosežejo svoje, vendar so dolgoročne posledice lahko uničevalne za mladostnika
Se bom ponovno navezala na omenjeni primer mame 12 letnice.
V družinah z avtoritarno vzgojo starši načeloma nimajo težav s tem, da otrok ne bi skrbel za osebno higieno. Če bi se pa že uprl, bi mu starši hitro pokazali, kdo ima glavno besedo. Če ne drugače, pa s kakšno zaušnico ali grobimi besedami, kar seveda otroka prepriča, da je bolje slediti ukazom. S to vrsto vzgoje starši res dosežejo svoje, vendar na račun porušene otrokove integritete.
Raziskave so pokazale, da imajo otroci, katerih starši se poslužujejo avtoritarne vzgoje, v času zgodnjega mladostništva, v sebi veliko jeze in uporništva. Prav tako je njihovo vedenje ob odsotnosti staršev precej težavno, kar se kaže kot velika težava v izobraževalnih ustanovah in v družbi nasploh. Ker je njihov vsakdan prepleten s strogostjo in kaznovanjem, velikokrat postanejo tudi odlični lažnivci.
V družinah, kjer starši svojega otroka ne slišijo ter ne upoštevajo njegovih potreb in kjer se je otrok primoran vedno znova podrediti, dobi otrok občutek nepomembnosti, ima uničeno nizko samozavest in slabo samopodobo. Posledica tega pa so samodestruktivne misli in samouničevalna vedenja v dobi odraščanja oziroma kasneje v odrasli dobi.
Dragi starši: Razmislite, ali je res vredno, da s svojimi dejanji, tako boleče zarežete v življenje otroka samo zavoljo tega, da dosežete svoje? Otroka se da vzgojiti tudi na njemu bolj prijazen način.
Kako torej ravnati, ko permisivna vzgoja odpove in ko »ena okoli ušes« ni pravi odgovor?
Pri vzgoji »sočutno postavljenih meja« gre predvsem zato, da starši otroka usmerjajo in ga vodijo. Trudijo se biti spodbujajoči, ljubeči in topli v odnosu do otroka. Spoštujejo njegove občutke ter mnenje, mu prisluhnejo in mu dovolijo tudi samostojno sprejemati odločitve o stvareh, ki so za njegovo starost primerne. Meja ne postavljajo zato, da bi otroka omejevali, temveč jih postavijo takrat, ko presodijo, da so za otrokov zdrav razvoj nujno potrebne. Postavljanje razumnih meja, deje otroku občutek varnosti. Otrok se namreč najbolj varnega počuti ravno takrat, ko ima nekoga, ki mu pomaga postaviti varno in razumno omejitev.
Ravno pri določanju pravil in postavljanju meja imajo starši največ težav. Pravila morajo biti jasna in točno določena, da otrok ni zmeden. Starši morajo dati otroku tudi vedeti, da v primeru nespoštovanja pravil in ob neprimernem vedenju sledijo posledice, ki so prav tako v naprej znane. Starši, ki vzgajajo po načelu avtoritativne vzgoje ne pričakujejo, da jih bo otrok vedno ubogal, vendar se zavedajo, da je to del odraščanja. Otroku razložijo, zakaj so določena pravila potrebna in dobra za njih in se jih tudi držijo.
Zelo pomembno pa je, da ko bo otrok hotel podirati meje, in verjemite, da jih jih bo hotel (še posebej v zgodnjem adolescentnem obdobju), da starši ostanete neomajni v svojih zahtevah, ki so otroku v korist. In ravno to je eden večjih izzivov staršev mladostnikov.
Večkrat bo to zelo, zelo težko. Včasih ne bo več prostora za dialog, temveč samo za vztrajnost. Kar pripravite se, da vas bo mladostnik še posebej preizkušal, ko boste začeli s postavljanjem meja. Po vsej verjetnosti se bodo upirali z vsemi štirimi. Boste zmogli ostati mirni? Poudarek je predvsem na: mirni! Včasih starši rečejo: »Sam sebi sem se zdel zoprn, ko sem že skoraj uro mirno stal zraven besno-tulečega se otroka, odločen da bom zmogel. Ampak na koncu sem bil ponosen, da mi je uspelo ostati miren do njegove pomiritve in vztrajati pri svojem. Ko se mladostniki upirajo ali zahtevajo svoje, običajno tulijo, besnijo, jokajo, se pregovarjajo in moledujejo, kar lahko traja tudi celo večnost. Boste zmogli, ali boste popustili? Morda pa mu celo »prisolite« eno, da bo prej konec vse te agonije?
Starši velikokrat popustite v svojih zahtevah. Nekateri zaradi preutrujenosti, drugim pa se preprosto ne da vztrajati ob besnem mladostniku. Vem, da je zelo težko. Vendar, če boste svojemu mladostniku znali postaviti meje in mirno zdržati ob njem tudi, ko se bo upiral z vsemi štirimi ter poskušali ta njegov odziv razumeti in mu potem, ko se bo umiril, na ljubeč način povedali zakaj vztrajate pri svojem, bo vajin odnos postajal vse bolj zaupen in ljubeč.
Tako boste svojemu mladostniku ustvarili varen prostor, kjer se bo lahko razvijal v samostojno in odgovorno odraslo osebo s samospoštovanjem in željo, da ohrani ljubeč stik z vami tudi, ko odraste.
Način vzgoje se povezuje s samospoštovanjem in življenjskim zadovoljstvom otrok (Milevsky, Sclechter, Netter in Keehn. 2007). Pri različnih vzgojah otrok, se vedenjske težave pojavljajo različno pogosto (Roskam, Brassart, Loop, Mouton in Schelestraete. 2015), v odrasli dobi pa se razlika pokaže tudi v samostojnosti in odgovornosti( Seiffge Krenke. 2006)
Za konec
Torej, če se vrnem na začetek tega prispevka, ko smo govorili o besni mami in njeni 12 letni »smrduhinji« kot jo je poimenovala.
Če ste prebrali ta prispevek do konca, verjetno že sami veste kakšen odgovor bi pomagal mami, da bi rešila pereč problem v njihovi družini.
Kot smo govorili, je postavljanje meja, kadar so v otrokovo korist, nujno potrebno. In v tem primeru, ko gre za otrokovo higieno, je to definitivno nekaj, pri čemer morate vztrajati. In če ravno so zagovorniki permisivne vzgoje mami svetovali, da bo punca že »prišla k pameti« in se sama začela pogosteje tuširati, verjamem, da mami ob tem odgovoru ni bilo nič lažje. Prav tako verjetno rešitve ni našla v tem, da bi uporabila silo.
Kako torej ukrepati? Poglejmo si na primeru:
Mama iz kuhinje zakliče: “Lucija, čas je da greš pod tuš”.
Lucija iz svoje sobe: “Danes ne grem, saj nisem nič umazana”.
Mama pride v sobo: “Lucija, že tri dni se nisi umila, dogovorili sva se, da greš pod tuš vsak dan.”
Lucija: “Pa saj nisem nič umazana, res se mi ne da danes.”
Mama: “Lucija želim, da greš pod tuš.”
Lucija: “Jooooooj mami, kolk si tečna no, samo še tale video pogledam do konca.”
Mama (ignorira žaljenje): “Prav, koliko časa potrebuješ? 10 min, potem pa takoj pod tuš.” Mama odide iz sobe …. Po 10. min Lucija še vedno brska po telefonu… Mama pride nazaj v sobo…
Mama: “Lucija, 10 min je minilo, pojdi pod tuš takoj.”
Lucija: Pa joooooj no, maaaami.
Mama: Takoj (v miru stoji ob Lucijini postelji)
Lucija mamo ignorira in še naprej brska po telefonu, mama se mirno usede na Lucijino posteljo.
Mama: “Kakor želiš, imam čas, lahko sem tukaj tudi celo noč.”
Po 15-ih minutah Lucija spozna, da mama ne bo odšla. Vstane iz postelje, še nekaj godrnja in odide pod tuš.
Ko bo vaš mladostnik spoznal, da mislite resno in da lahko mirno vztrajate ob njem tudi vso noč, verjemite, da naslednjič ne bo vztrajal prav dolgo… Razen, če vas potrebuje ob sebi in si bo želel vaše bližine. To pa je že naslov, ki kliče po novem prispevku.
Veliko ljubečih objemov vam želim 😊
Vsi naši blog prispevki
