Kako otroci in mladostniki doživljajo ločitev
S tem prispevkom bi rada osvetlila problematiko doživljanja ločitve skozi oči otrok in mladostnikov
Čeprav se kot strokovnjakinja na področju zakonskih in družinskih odnosov pri svojem delu srčno zavzemam za razrešitev odnosov med partnerjema, da se lahko znotraj družine zopet vzpostavi harmoničen odnos, pa se zavedam, da je v primerih, ko se eden od partnerjev odloči zapustiti odnos ali pa ni pripravljen na sodelovanje, ločitev neizbežna. V primerih, ko pa gre za različne oblike odvisnosti ali celo nasilja pa je ločitev celo nujna.
Vendar kot sem že omenila, se v tem prispevku ne bom spuščala v problematiko same ločitve, temveč želim prikazati doživljanje ločitve skozi oči otrok in mladostnikov, katerih strahovi, žalost in stiske so večkrat prezrti, ko se partnerja spoprijemata s svojimi strahovi in stiskami, ki jih prinese ločitveno oziroma po-ločitveno obdobje oz. se odločita, da bosta v zakonu še nekaj časa vztrajala v dobrobit otrok.
Strokovnjaki, ki delujejo na področju dela z otroki in mladostniki, že desetletja opažajo, da se otroci iz ločenih družin po značilnostih in razvojnih rezultatih razlikujejo od otrok iz neločenih družin. Otroci ločenih staršev imajo več čustvenih, vedenjskih, socialnih, zdravstvenih ter akademskih težav (Barett in Turnet, 2005; Teachman, 2002), ki se prenašajo tudi v odraslo dobo posameznika.
Ne moreva več tako živeti Zdi se da je ločitev edini izhod, vendar bova še nekaj časa vztrajala v zakonu zaradi otrok
Aleksandra Kralj, zakonska in družinska svetovalka pa dodaja, da so ravno otroci najboljša motivacija, zato da se par potrudi izboljšati svoj odnos ter tako ohraniti družino.
Ločitev bi lahko bilo tudi drugo ime za bolečino, ki je prisotna ob spoznanju oziroma odločitvi, da ne moremo več tako živeti ter hkratnemu občutku odrešitve ob tej misli, vsaj pri enemu od partnerjev, če že ne pri obeh.
Zakaj tako menim? Zavestna odločitev, da prekinemo odnos z osebo, ki smo jo nekoč ljubili, se ne porodi skozi noč. Zori skozi čas, čas ki je običajno poln trpljenja, prepirov, težkih dni in prejokanih noči. Vse to lahko izmuči osebo do te mere, da je odločitev za ločitev lahko odrešujoča.
Odločitev za ločitev pa postane še toliko težja, če ima par otroke.
Velikokrat smo priča temu, da se partnerja dogovorita, da bosta vztrajala v zvezi še toliko časa, da bodo otroci nekoliko odrasli. Pa ima to res smisel?
» Janez in Ana sta pri 103 letih končno oddala sporazumni predlog za razvezo zakonske zveze.
Ko so ju vprašali zakaj se ločujeta pri tej starosti, sta jim odgovorila, da sta počakala, da najprej umrejo vsi otroci, da jih njuna ločitev ne bi poškodovala «. (anekdota)
Ali obstaja pravi čas za ločitev
Če sta prišla do točke, ko se zavedata, da ne želita biti več v odnosu drug z drugim, je samo za dobrobit otrok v njem nesmiselno vztrajati. Še več, otroci, ki živijo s staršema, ki se ne ljubita več oziroma se celo sovražita, pa vendar ostajata v odnosu, nezavedno vpijajo ta čustvena stanja staršev, ki jih namenjata drug drugemu. Otroku oz. mladostniku, kateremu bi dom moral biti varno zatočišče, da bi se v polnosti lahko razvijal v odgovorno odraslo osebo, le ta postane bojišče njemu dveh ljubljenih oseb. Ni pomembno, če se vidva trudita, da je vajin odnos na zunaj videti, kot da je vse »ok«. V bistvu s tem pri otroku povzročita še hujšo stisko. Namreč otrok v sebi zaznava materina in očetova čustva, da sta npr. mama in oče žalostna, jezna ali celo prestrašena, vidva pa mu zaradi tega, da bi ga obvarovala pred realnostjo, kažeta popolnoma drugačno sliko. Otrok postane zmeden, kajti čuti eno in vidi drugo.
Verjamem, da želita svojemu otroku le najboljše, toda s prikrivanjem dejanskega stanja povzročata pri otroku zmedenost in stisko. Otrok je namreč nezavedno močno povezan z intrapsihičnim stanjem svojih staršev, ki ga sprejme kot svojega. In ne glede na to, kako se bosta trudila, da bi otroku prikrila svoja dejanska čustvena stanja, jih bosta nevede projicirala na otroka. Ker se otrok poistoveti s temi negativnimi čustvenimi stanji, ki jih vanj nevede prenašala, v njem nastaja čedalje večja stiska, ki se nato izrazi skozi nefunkcionalna vedenja.
Pri otrocih so to lahko težave s hiperaktivnostjo, motnjo pozornosti in čustvovanja, anksioznostjo, lahko zopet začnejo močiti posteljo, imajo težave v šoli in z vrstniki, lahko postanejo celo agresivni ali neobičajno pridni. Pri mladostnikih se ta nefunkcionalna vedenja lahko kažejo kot pobeg v alkohol, droge, nefunkcionalne seksualne odnose, lahko se začnejo zapirati v sobo, lahko se pojavi depresivno stanje, se samopoškodujejo in celo pomislijo na samomor.
Zavedati se morata, da bo otrok, ne glede na njegovo starost utrpel posledice razpada družine. Kako boleče pa bodo posledice ločitve zanj, pa ni toliko odvisno od tega, kdaj do ločitve pride, temveč glede na stopnjo konflikta ali uspešnost komunikacije med vama.
Otrok se čuti krivega za ločitev staršev
Velikokrat se zgodi, da je v ločitvenem obdobju otrok priča starševskemu prepiru in je ob tem globoko čustveno prizadet. Ta njegova čustvena prizadetost, pa je lahko zaradi stiske, ki jo takrat doživljata tudi starša sama, prezrta ali nerazumljena. V vsej tej zmedi in strahu, ki vlada takrat v družinskem okolju in ki ga otroci zelo močno čutijo, pa velikokrat prav v svojem vedenju iščejo razlog za ločitev staršev.
Navajam nekaj izjav otrok in mladostnikov:
» Nisem pospravila igrač in je bil oči jezen na mamico, drugič bom bolj pridna, da ne bo potem mamica jokala.«
»Danes sem se v šoli stepel, očka me sovraži, odšel bo in nikoli več ga ne bom videl, vse sem jaz kriv.«
»Večkrat, ko ležim v postelji, ju slišim kako se kregata… verjetno zaradi mene, ker slišim tudi moje ime. Vem da nisem sin, ki si ga želita.«
»Mami je rekla, da že odkar sem se rodil, gre pri njima samo še navzdol.«
»Odkar sem s tem fantom, se oči kar naprej dere na mami, kako me je vzgojila, da ima vsega dovolj in da bo kar šel! Ne vem, mogoče bi se nehala kregati, če prekinem s tem fantom.«
Pri vseh teh izjavah lahko vidimo, kako obsojajoči so lahko otroci in mladostniki do sebe. In niti predstavljati si ne morete, kakšna stiska jih prežema, ko se obtožujejo za razpad zveze njim najdragocenejših in najpomembnejših oseb v življenju – očeta in mame.
Kako izpeljati, če že pride do ločitve, da bodo posledice za otroka čim manj boleče
Kot pri mnogo drugih parih, verjetno tudi pri vama ločitev ni oz. ne bo potekala čisto brez zamer, obsojanj, razočaranj, jeze, strahu in še bi lahko naštevala. Verjetno bo preteklo kar nekaj časa, da boste lahko odpustili svojemu partnerju ali sebi in zopet zaživeli polno in srečno življenje.
Česa kot starši ne bi smeli nikoli storiti?
Nikoli, res nikoli, ne bi smeli manipulirati s svojim otrokom. Mnogokrat v visoko konfliktnih ločitvah doživimo, da starši oz. eden od njiju manipulira z otrokom.
Kar se kaže na način:
- da grdo govori o drugem staršu in želi na ta način povzdigovati sebe;
- da se želi zasmiliti otroku, da bi ga imel otrok rajši kot drugega starša;
- da otroka uporablja za kurirja;
- da otroka uporablja za vohuna;
- da otroka izrabi kot »čustvenega partnerja« za svoje potrebe.
Pogosto se celo zgodi, da starši v svoji stiski pričakujejo, da bodo otroci razumeli njih in jim stali ob strani.
Otrok trpi, starša pa v vsej svoji vnemi blatenja en drugega, tega preprosto ne vidita. Verjetno mi tukaj ni treba posebej poudarjati, kako močno to prizadene in prestraši mlado otroško dušo, ki potrebuje, da starši poskrbijo zanjo in ne obratno. In da je postaršenje otroka (to si pa lahko preberete v posebnem prispevku) grobo čustveno nasilje, ki ga lahko enačimo z drugimi vrstami nasilja.
Prijateljska ločitev za dobrobit otroka
Za otroka bi bilo najbolje, če bi starša uspela izpeljati “prijateljsko ločitev”. To pomeni, da kot bivša partnerja ohranita lep in spoštljiv odnos ter se dogovarjata in sporazumevata brez večjih težav. Zaželeno pa je tudi, da se družita in preživljata skupen čas z otrokom.
Tako se bo otrok še vedno čutil zaželenega in ljubljenega, hkrati pa mu bosta dala vedeti, da se kljub spremembi v vajinem odnosu, ni v odnosu do njega samega nič spremenilo.
Vedita, da otrok med ločitvijo oz. po njej bolj kot kdaj prej potrebuje skrbno in sočutno podporo staršev ter drugih bližnjih, ki jim zaupa.
Bivšega niti videti ne morem, kako naj imava prijateljski odnos po ločitvi
Velikokrat bi bilo vse lažje, če bi vaš bivši/a po ločitvi odšel neznano kam in vam ga ne bi bilo potrebno več srečati – nikoli!
Še toliko težje je, če ste bili čustveno ranjeni in je bolečina še vedno prisotna ter vam srečanje z bivšim partnerjem(ko) odpira boleče rane.
Ampak, v tem primeru nista samo vidva, imata tudi otroka in za tega otroka je potrebno poskrbeti! Kar pomeni, da bosta v tem primeru razmejila vlogo (bivših) partnerjev in vlogo staršev. Kot starša bosta, hočeta ali ne, za vedno povezana.
Pot vzpostavljana nove, drugačne družinske dinamike ni lahka. Ravno nasprotno, ponavadi je izredno težka. Potrebno je sodelovanje in iskanje konstruktivnih rešitev vseh udeleženih. Lažje je, ko se zavemo, da ni treba, da smo v tem sami, da se ob strokovni pomoči rane hitreje zacelijo in boljši odnosi hitreje zgradijo. Pa vendar, bo ves trud poplačan, ko boste začutili notranji mir in videli srečne otroške oči.
Za konec…
Vsi hrepenimo po srečnih in harmoničnih družinskih odnosih, pa vendar se lahko zgodi, da odnosi postanejo boleči. In če tudi ločitev prizadene skoraj vsako tretjo družino, ni zato bolečina tistih, katere je doletela, nič manjša. V visoko konfliktnih ločitvah so žrtve prav otroci. In prav zaradi njih, je nastal ta zapis. Da bi lažje razumeli njihovo stisko, ki je pogosto nerazumljena in prezrta, ko se partnerja zapleteta v ločitveno vojno.
Srčno upam, da bosta kot starša, ki sta se znašla na pragu ločitve, lahko presegla zamere med vama kot (bivšima) partnerjema ter ravnala v dobrobit otroka kot odgovorna oče in mama.
V razmislek pa:
Preden se dokončno podata na pot ločitve, še enkrat razmislita, ali je morda ostala kje tista tleča iskra ljubezni med vama, ki bi jo bilo mogoče, s pomočjo zakonskega svetovalca, zopet obuditi. Pred dokončno razvezo obstaja še en pomemben korak: obisk zakonske svetovalnice.
Vsi prispevki
