Kako krepiti odnos z mladostnikom: 10 napotkov za starše (2. del)
V tem prispevku vam predstavljam še nekaj dodatnih koristnih napotkov, ki vam bodo v pomoč pri krepitvi odnosa z vašim mladostnikom/-co.
V prvem delu prispevka so bili že predstavljeni nekateri načini pristopa oziroma kako se vesti v odnosu do otroka, ki je v obdobju adolescence, da bodo vaši odnosi v družini povezani in da bo otrok v odnosu z vama čutil razumevanje in varnost, ki ju potrebuje, v tem zanj zahtevnem razvojnem obdobju.
V prvem delu prispevka ste lahko prebrali:
- kako pomembno je izraziti skrb za svojega mladostnika,
- izkazovanje podpore in zaupanja svojemu mladostniku,
- kako pomembno je, da vaš mladostnik sliši, da ga imate radi in da ga večkrat na dan objamete.
4. Vprašajte ga, kako je potekal njegov dan in v vsakem dnevu naj najde tudi kakšen lep in zanimiv dogodek
Nekateri mladostniki lahko ure in ure govorijo o tem, kaj se jim je tistega dne zgodilo. So pa tudi mladostniki, ki na vprašanje: »Kako je bilo danes v šoli?«, kratko odgovorijo »Dobr, ali pa ful bedn« in za njih je pogovor končan.
Nikar se ne zadovoljite takim odgovorom. Če želite vedeti, kaj se z vašim mladostnikom dogaja in kako se počuti, z njim ustvarite osebni in stvarni dialog. Kar morate pri tem vedeti je, da gre pri dialogu za pogovorno obliko, ki se v osnovi razlikuje od pogajanj, razprave in monologa. Pri dialogu je pomembna odprtost, zanimanje in zainteresiranost na obeh straneh. Če vaš mladostnik v tistem trenutku ni pripravljen na pogovor, počakajte in pogovor z njim začnite, ko bo nanj pripravljen.
Mladostniki zelo hitro zaznajo, kdaj je staršem dejansko mar, kaj se z njimi dogaja. In to sigurno ni takrat, ko jih po prihodu domov starši mimogrede vprašajo: »Kako si se imel danes?« in že odhitijo svojim obveznostim naproti.
Takrat se v njihovih glavah porajajo misli: »Že tako imata toliko dela, moje stvari in moji občutki sedaj res niso pomembni. Ne bom ju obremenjeval še s tem« in tako ostanejo sami, neslišani in nerazumljeni.
Kadar že začnete pogovor z vašim mladostnikom, si vzemite čas. Začuti naj, da vam je dejansko mar, za to kar se v njegovem življenju dogaja. Spodbudite ga k dialogu, ne popravljajte njegovih »modernih« besed oziroma njegovega izražanja – dovolite mu, da spregovori iz sebe. Poskušajte ga razumeti, ne obsojati, in če je naletel na težavo, mu dovolite, da jo reši sam, vendar naj ve, da lahko kadarkoli računa na vašo pomoč.
Marsikateri mladostnik lahko tudi zelo »mračno« gleda na življenje, v obdobju adolescence. Takrat ga spodbudite, da v vsakem dnevu najde tudi kakšen lep in zanimiv dogodek, pa čeprav je to »le« nasmeh ali objem prijatelja ali starša.
V pogovoru z mladostnikom bodite pozorni na to, da ne začnete takoj trositi nasvete ali govoriti o tem, kako je bilo, ko ste bili sami mladostniki. Namesto tega, mu/ji z vprašanji pomagajte predelati situacijo oziroma težavo, s katero se srečuje in poiskati rešitev. Na ta način boste svojemu otroku tudi pomagali razviti konstruktivni pristop reševanja različnih življenjskih situacij. Pomagate mu lahko z vprašanji kot so: Kako bi rad, da bi se situacija razvila? Kaj bi rad, da se zgodi? Kaj bi lahko naredil drugače? Kaj bi lahko rekel drugače? Kaj misliš, da lahko narediš? Kako bi lahko popravil situacijo?
5. Naj vaš mladostnik ve, da se lahko obrne na vas kadarkoli vas bo potreboval
V pogovoru s starši je zaznati, da večina staršev misli, da njihovi mladostniki vedo, da se lahko na njih obrnejo, kadarkoli potrebujejo pomoč. Vendar, ko se pogovarjam z mladostniki, je stvar nekoliko drugačna. Zatakne se lahko že v primeru, ko bi moglo biti samoumevno, da otrok lahko pokliče starša.
Primer 17 letnice:
Dijakinja se sredi pouka začne zelo slabo počutiti. Srce ji razbija, težko diha, slabo ji je in vrti se ji. Ta fizičen odziv telesa ji je poznan, vendar ne ve kaj se z njo dogaja in zakaj. Drugi dijaki strmijo v njo, zato ji je še bolj neprijetno, želi si oditi iz šole, vendar ni zmožna hoditi. Profesor predlaga, da bi poklicala mamo, da pride po njo. Dijakinja pravi, da ima mama že dovolj svojih skrbi in dela, da je ne želi motiti in ji povzročati še dodatnih skrbi. Odloči se, da počaka na hodniku. Ko je napad minil in je bila zmožna hoditi, je sama odšla domov.
Dragi starši: lahko se zgodi, da zaradi »res nujnih« primerov, ne morete priti po otroka. Nikoli pa se ne bi smelo zgoditi, da se vas vaš otrok, ne bi upal poklicati, ker vam ne bi želel povzročati še dodatnih skrbi.
Raje si ne predstavljam, kaj bi se lahko zgodilo z najstnico, ki ima tak odnos z mamo ali očetom, če bi nekega večera, po druženju s prijatelji, zamudila zadnji avtobus do doma. Ali še huje, da bi se ga na nekem »partyju« napila in ne bi mogla sama priti domov.
Vse to se mladostniku seveda lahko zgodi. In v takih primerih, bi mladostniki morali vedeti, da vas lahko pokličejo, čeravno sredi noči. Naj vedo, da bodo starši razumevajoči, če tudi kdaj prestopijo meje in naj vedo, da boste vedno tam za njih, ko vas bodo nujno potrebovali.
Kot lahko vidite, spoštovani starši, v otrokovem notranjem svetu le ni tako samoumevno, da se lahko obrnejo na vas, ko vas potrebujejo ali se znajdejo v zagati. Zato jim to večkrat jasno in glasno povejte. Poudariti je treba, naj se ne bojijo in naj vas pokličejo, ne glede na to, v kakšni situaciji se znajdejo. Povejte jim, da razumete, da jim bo kakšna situacija ušla izpod nadzora, da se bodo morda preveč napili, se stepli ali pa morda preveč vneto raziskovali opojne substance. Ne zatiskajte si oči v duhu: »Naša/naš pa tega že ne bo!« Vem, da tega ne želite slišati, vendar obstaja velika verjetnost, da bo tudi vaš otrok – tako kot drugi – preizkusil mnogo tega, kar ponuja svet. In kot sami veste, svet ponuja veliko.
Postavljanje mej je vsekakor pomembno v odnosu z mladostnikom, prav tako sankcije, ki sledijo, če se te meje prepogosto prestopa. Pa vendar: bodite razumevajoči, če se to vendarle kdaj pa kdaj zgodi. Predvsem pa je pomembno, da se o tem pogovorite z mladostnikom, vendar ne govorimo o monologu, temveč o dialogu. Tako boste lažje razumeli vašega otroka in on bo lažje razumel vašo skrb zanj. Več zaupanja in razumevanja boste imeli do svojih mladostnikov, bolj se bodo oni trudili, da vas ne razočarajo.
6. Če v pogovoru z mladostnikom prepoznate izražanje nekega močnega čustva, raziščite kaj ga je sprožilo
Če imate doma mladostnika, ste verjetno večkrat priča njegovemu nihajočemu razpoloženju. To razpoloženje se lahko menja tudi iz ure v uro in starše bega. Mladostnik je lahko v enem trenutku vesel, se glasno smeje, že v naslednjem trenutku ga lahko popade neutolažljiv jok. En teden je ves navdušen nad življenjem, spet naslednji teden je lahko njegov lajf najbolj bedn, kot se radi izrazijo. Naj vas pomirim: po navadi je samo faza, ki z odraščanjem otroka preide.
Pa vendar, če se s svojim otrokom dovolj pogosto pogovarjate oz. »poznate« svojega otroka, boste v odnosu z njim zlahka prepoznali, da določeno čustvo, povezano z določeno situacijo, močneje izraža. Če ste prepoznali, da je morda strah, jeza, zaskrbljenost, morda ljubosumje ali veselje z nekim dogodkom močneje povezano, ga povprašajte po tem. Raziščite, kaj je tisto, kar je sprožilo to intenzivno čustvovanje. Še zlasti se je treba pogovoriti, če gre za negativno čustvovanje – ponudite mu svojo pomoč pri predelovanju in reševanju sprožilne situacije. Tudi kadar gre za pozitivna čustva, je enako pomembno, da jih delite z njim. Ni namreč samoumevno, da vas vaš mladostnik lahko zmoti samo zato, da bo z vami delil svoje veselje.
Torej: naj gre za negativna ali pozitivna čustva, pomembno je, da lahko z vami spregovori o njih in ob tem občuti olajšanje.
Da si boste lažje predstavljali, kako začeti tak pogovor, navajam primer:
Mladostnik pride domov iz šole ves besen. Niti čevljev si ne sezuje, samo odvihra mimo vas brez pozdrava. Sočasno gleda v telefon in zaslišite besede: »Fak ej, kolk je ta tip kreten, kr ubil bi ga«. Še predno ga uspete pozdraviti, že slišite, kako zaloputne vrata svoje sobe.
Marsikateri starš bi v tem primeru najraje začel s pridigo: Ali se tako prihaja domov? Ali se lahko vsaj sezuješ? Ali te nismo učili bontona, lahko bi vsaj pozdravil? Kolikokrat smo se že dogovorili, da ne loputamo z vrati?
Ko opazite, da je vaš mladostnik pod vplivom nekega močnega čustva, je prva stvar, na katero morate biti zelo pozorni, da ne začenjate s pridigo. V trenutkih, ko je že tako ali tako iz sebe oziroma čustveno vznemirjen, res ne potrebuje dodatne obremenitve. Prav tako pa nima nobenega smisla, da ga takrat opozarjate na pravila lepega vedenja, vas takrat sploh ne sliši.
Naslednja stvar, ki je v taki situaciji pomembna je, da ravnate kot razumevajoč in preudaren starš, kar pomeni, da boste najprej počakali, da se otrok nekoliko pomiri in se nato z njim pogovorili. Ne dovolite, da gredo take situacije mimo vas. Na ta način boste izgubili stik z otrokom.
Pogovor lahko začnete s stavki:
- Ali imam samo jaz občutek ali se ti je danes dejansko zgodilo nekaj, zaradi česar si zelo besen?
- Vidim, da nisi ravno dobre volje. Bi ti pomagal objem ali morda pogovor?
- Trenutno se mi zdiš zelo besen, verjetno ti ni ne do objema, ne do pogovora. Bi ti bilo ok, če samo malo posedim pri tebi v tišini?
Včasih mladostnikom ni do pogovora. Spoštujte to. Spet drugič bodo morda potrebovali le objem ali da v tišini sedite ob njih. Pomembno je le, da vedo, da ste opazili njihovo stisko in da vam ni vseeno zanje.
7. Bodite sočutni do njegovega čustvenega doživljanja. Ne ustvarjajte mu občutka, da so njegova čustva napačna
Pogosto opažam, da mladostniki svoja čustva skušajo potlačiti, jih prekomerno izražajo ali jih zaradi prepovedi niti ne doživljajo. Zgodi se celo, da nekateri svojih čustev niti ne prepoznavajo.
Začetki razvoja čustvovanja, izražanja in uravnavanja čustev segajo že v prenatalno obdobje. Z rojstvom otroka, pa sta starša tista, ki s svojim zgledom in odzivi otroku pokažeta, kako naj ravna s svojimi čustvi. Vendar pa, ne glede na to, kakšen zgled čustvovanja, izražanja in uravnavanja čustev ste dali vašemu otroku v njegovem zgodnjem otroštvu, se čustvovanja učimo skozi celo življenje.
Preteklosti ne morete spremeniti, zato je toliko pomembneje, da svojemu mladostniku pomagate usvojiti čustvovanje, ki bo na ravni njegovih potreb. Seveda pa morate najprej sami pri sebi razmisliti ali znate izražati in uravnavati svoja čustva. Otroka ne moremo naučiti nečesa, česar ne znamo.
To vam bo najlažje uspelo, če boste otroka poslušali, zares poslušali in mu pustili, da se prosto izraža. Dovolite mu, da izrazi svoja čustva (pozitivna ali negativna) in zdržite z njim ob teh čustvih. Ne začnite takoj s tolažbo, ali prepričevanjem, da bo vse v redu, ali celo s prepričevanjem, da bi moral čutiti nekaj drugega. Prav tako mu, prosim, ne govorite: »saj ni tako hudo«, »to pa res ni nič takega«, »pa ne se toliko sekirat zaradi tega«, »pa ne jokati« ali celo »bi ti pomagalo, da greva v shopping«.
Pomembno je, da si mladostnik ob vas lahko dovoli čutiti vsa ta čustva, ki ga preplavljajo, da s tem ni nič narobe, če si dovoli biti ranljiv in da ve, da ste vi oseba, katera bo ob njem lahko zdržala, brez obsojanj in prehitrih rešitev. Samo zdržala, v tišini.
Namig: Včasih objem velja več kot tisoč besed!
Šele potem, ko ste otroku pomagali zdržati v njegovih čustvih in ko se otrok umiri, šele takrat je čas, da mu razložite, kako lahko na bolj konstruktiven način izrazi svoja čustva in se z njimi spoprime.
Pomeni, da mu ni potrebno, ko je jezen, na ves glas kričati in loputati z vrati, prav tako se mu ni potrebno, ko je žalosten, zapreti v svojo sobo.
Naj spozna, da mu bo veliko lažje, če bo z vami delil svoja občutja in da mu boste v pomoč, če vas bo potreboval, ko bo reševal svoje stiske.
8. Vključite se v mladostnikovo življenje - zanimajte se za njegove šolske in obšolske dejavnosti in spoznavajte njegove prijatelje
Zavedanje, da je staršem mar zanj, sodi med najbolj pomembne izkušnje, ki jih mladostnik potrebuje za življenje.
Ob spoznanju, da vam je resnično mar zanj, da se zanimate zanj in za njegove šolske in obšolske dejavnosti, da pokažete zanimanje tudi za njegove prijatelje, da opazite spremembe, ki se z njim ali v njegovem okolju dogajajo, mu da vedeti, da vam je pomemben in da je prisoten v vaših mislih.
To zavedanje bo vajin odnos poglobilo in vaju hkrati povezalo.
Ker lahko pri mladostnikih zelo hitro pride do občutka izgube povezanosti in posledično varnosti, to pa lahko povzroči pri njih, da izgubijo smisel življenja, se prenehajo truditi, opustijo njim ljube interese, hkrati lahko popustijo v šoli in/ali se zaprejo v svoj svet, vam svetujem, da vaš otrok vedno ve, kako pomemben vam je.
9. Trudite se vzpostaviti ljubeče družinske odnose s preživljanjem kvalitetnega časa: skupna kosila, različne aktivnosti, ...
Z odraščanjem otrok, bo vaš čas, ki ga boste preživljali skupaj kot družina, vedno krajši.
Prav zato je še toliko bolj pomembno, da določite čas, ko imate skupna kosila ali večerje ter da ta čas preživite v prijetnem vzdušju, kjer se bo vsak član čutil zaželenega in sprejetega. Morda boste svoje mladostnike lahko prepričali, da se z vami podajo na kakšen izlet ali da se vam pridružijo na kolesarjenju ali sprehodu.
Nikoli pa mladostniku, ne očitajte in mu ne vzbujajte slabe vesti, da vam ne posveča dovolj časa.
Poskrbite raje za to, da bodo skupni trenutki preživeti v ljubečem okolju ter prijetni za vse in se bodo vaši mladostniki vedno znova radi vračali v vašo družbo, že tudi ko bodo odrasli in ne bodo več živeli pod vašo streho.
In če ravno ne bo vedno časa za skupni obed, pa lahko že postanek za trenutek ali dva, lepa beseda in iskren objem, naredijo veliko za ohranjanje ljubečega odnosa med vami in vašim mladostnikom.
10. Prepoznajte svoje strahove, spodbujajte mladostnika k samostojnosti in opustite pretiran nadzor
Prav je, da mladostniku postavita pravila in meje. Zaradi njih se čuti bolj varnega, vendar se morata vprašati, ali so vse meje postavljene za dobrobit otroka ali tudi zaradi vajinih nerealnih notranjih strahov in pričakovanj.
Ko bosta naslednjič želela svojemu mladostniku reči »Ne« (ne smeš, ne greš,…), pomislita zakaj »Ne«? So to morda strahovi (kaj vse se lahko zgodi), ki nimajo realne povezave z dogodkom? Morda? S tem spoznanjem bosta prepoznala svoje strahove, mladostniku pa dala možnost, da vama dokaže, da je odgovorna mlada oseba, ki je vredna zaupanja.
Starši včasih težko sprejmete, da vaši otroci odraščajo in da je čas, da jih začnete počasi spuščati od sebe, da jim dovolite, da postajajo v polnosti odgovorni za svoja dejanja, pa čeprav diskretno seveda še vedno bedite nad njimi. S tem, ko jim dovolite biti odgovorni, ko jim dovolite raziskovati in ko sprejemate tudi njihove napake, dovoljujete, da bodo nekoč odrasli v odgovorne mlade odrasle, na katere boste lahko ponosni.
Za konec
Pot, po kateri stopamo starši mladostnikov, ni vedno lahka. Polna je izzivov in nepričakovanih situacij.
Zato se starši velikokrat znajdete v dilemi, kako vzpostaviti pristen stik s svojim mladostnikom, ki zavrača vašo bližino. Kako mu pomagati v premagovanju njegovih stisk, ko zavrača vsako vašo pomoč in kako v družinskih odnosih vzpostaviti mir in harmonijo, ko so prisotni le prepiri, vpitje in strah, kaj vas še čaka.
Želim si, da bi vam napotki, ki so opisani v tem prispevku pomagali pri premagovanju ovir, ki vas spremljajo na poti, ko vaš mladostnik odrašča.
V kolikor pa čutite, da nimate več moči, da bi se sami spopadali z obstoječim stanjem, si dajte dovoljenje in poiščete nasvet strokovnjaka.
Veliko ljubečih objemov vam želim 😊.
Vsi naši prispevki
